Čutil sem, da se me nekaj loteva. Kaj se dogaja z menoj, zakaj imam samo črne misli, kje je moj smeh in moja sproščenost? To so bile moje misli zadnje čase in depresija ni bila daleč, prav čutil sem, da moram stvari vzeti v svoje roke, če ne bo ni dobrega.

Zjutraj doma sem pil svojo jutranjo kavo in premišljeval same negativne in slabe stvari. Kar naenkrat me je spreletelo in bil sem šokiran, kako vse skupaj vidim. Samo pritoževal sem se, vse je bilo črno, nisem videl niti ene svetle točke. To je bil zame alarm. Toliko pa že vem, da takšno razmišljanje in počutje me ne bo pripeljalo daleč, le depresija bo prišla. Odpeljal sem se v službo in prvo kar sem naredil, sem stopil do šefa in ga prosil za 3 tedne dopusta. 

Seveda sem se zavedal, da je to veliko, a toliko sem čutil, da, potrebujem. Šef ni bil vesel, a mi je vseeno odobril, ker sem bil vedno dober delavec. Vprašal me je, zakaj tako na hitro? Nisem mogel lagati, povedal sem mu, da se ne počutim v redu in da dopust potrebujem. Naprej me ni spraševal, saj je bil pameten človek. Jaz pa sem si takrat rekel: No, depresija priti, če si upaš, spakiral kovčke, se usedel v moj avto in šel. 

To sem naredil prvič v življenju in tako je ustrezalo, kamen se mi je zvalil iz srca, nisem več čutil teže na prsih, začel se dihati globoko. Šokiran sem bil, kako sem zadnje čase plitko dihal, ni čudno, da je depresija pred mojimi vrati. Vedno bolj sem bil pozoren na svoje dihanje, da je le bilo globoko. Odločil sem se za zdravje in se odpeljal na morje, v hribe, mesta, odločitve so padale spoti in tako je padala depresija. Po treh tednih sem se vrnil nasmejan in nov.…