Včasih je treba potrpeti, si mislim, že sedaj kar nekaj dni, ko mož želi postati voditelj čolna in kar naprej sedi za mizo nekaj piše in se uči. Res moram imeti živce, kajti od kar se je to odločil, pri nas trpi družinsko življenje, ker ni od njega čisto nič. Prav nič ne sliši in nič ne dela. Enostavno pride iz službe in že sedi za mizo in se uči.

Ko je povedal, da bi rad postal voditelj čolna, sem bila prepričana, da to ne bo vplivalo na naše življenje, večkrat sem že zasledila oglase za voditelj čolna in ni se mi zdelo zahtevno, kar naprej so promovirali, da je to narediti enostavno, zato sedaj ne razumem, zakaj mož tako komplicira.

Deluje, kot da mu je žal, da se je za to odločil. Kar naprej ponavlja, da on tega ne bo zmogel, vsi ti motorji, luči, zastave, kako se izpljuje, se mi zdi da ga spravlja ob živce, ni pričakoval toliko literature. Je pa ena stvar, on bi rad postal voditelj čolna a nima čisto nič izkušenj. Ne bi rekla, da bi vsako leto bil saj parkrat na morju z prijatelji in bi to bil njegov stil življenja, tako pa sploh ni živel na ta način. Ne vem, kdo ga je pravzaprav navdušil, da postane voditelj čolna, kar naenkrat je prišel s to idejo domov, ker pa imava zelo malo časa za najine pogovore, se o tem, sploh nisva pogovorila. Meni se enostavno ni ljubilo pogovarjati o tem, mislila sem si ,da  če si pa želi postati voditelj čolna pa naj postane. 

Ker je deloval tako brezskrbno, sem tudi seveda jaz dobila prestavo, da je to nariti mala malica. Sedaj pa vidim, da ni in da se bo moral kar nekaj naučiti, če bo želel, dobiti papir voditelj čolna in šele takrat bo srečen.

 …