Že zjutraj na jutranjem sprehodu opazim, da naš kuža šepa. Zadnja desna tačka se komaj dotakne tal. Vsake toliko se vsede in liže blazinice na nogi. Takoj po prihodu domov pogledam kaj je narobe z njegovo tačko. Položim ga na posteljo in začnem raziskovati. Takoj ko se dotaknem bolečega mesta zarenči in skrči nogo. Opa. Tukaj je nekaj narobe. Nikakor mi ne pusti da pogledam in tudi skozi vso to njegovo košato dlako tudi ne morem videt v čem je problem. Tako mi ne preostane drugega kot obisk pri veterinarju. Hahaha, če bi vedel kam ga peljem, bi mi verjetno pustil, da sam pogledam in rešim, tako pa bo moral veterinar. Tako kot mi ljudje ne maramo hodit k zdravniku, tako tudi naš pes ne mara veterinarja. Pa ne bo druge. Popoldan se odpravimo. Kot da bi vedel kam gremo, rep med noge in počasi se premika. Noče niti v avto, drugače pa je prvi v njem. Avtomobil parkiram malo vstran od ordinacije, da se bo lahko še malo sprehodil in prevohal okolico, da se malo sprosti. Pri vstopu k veterinarju v čakalnico pa takoj velike oči in spet rep med noge.
Po krajšem čakanju greva v ordinacijo. Ga dvignem in postavim na veliko kovinsko mizo. Kar noče sedet gor. Rahlo ga božam po hrbtu, da ga vsaj malo pomirim. Položim ga na bok, da ima bolečo tačko na vrhu in tako pripravljeno za takojšnji pregled. Veterinar vstopi. V levi roki ima veliko kost. Pomoli mu jo pred usta, z desno roko ga narahlo poboža po glavi. Nežno zgrabi kost in se prepusti pregledu. Nič hujšega. Rastlinski trn se mu je zaril med blazinice, tako majhen da ga z usti sam ni mogel izpuliti. S pinceto in hitrim strokovnim gibom izpuli trn in zadeva je rešena. Pes s kostjo v ustih veselo odvihra iz ordinacije. …