Čutil sem, da se me nekaj loteva. Kaj se dogaja z menoj, zakaj imam samo črne misli, kje je moj smeh in moja sproščenost? To so bile moje misli zadnje čase in depresija ni bila daleč, prav čutil sem, da moram stvari vzeti v svoje roke, če ne bo ni dobrega.
Zjutraj doma sem pil svojo jutranjo kavo in premišljeval same negativne in slabe stvari. Kar naenkrat me je spreletelo in bil sem šokiran, kako vse skupaj vidim. Samo pritoževal sem se, vse je bilo črno, nisem videl niti ene svetle točke. To je bil zame alarm. Toliko pa že vem, da takšno razmišljanje in počutje me ne bo pripeljalo daleč, le depresija bo prišla. Odpeljal sem se v službo in prvo kar sem naredil, sem stopil do šefa in ga prosil za 3 tedne dopusta.
Seveda sem se zavedal, da je to veliko, a toliko sem čutil, da, potrebujem. Šef ni bil vesel, a mi je vseeno odobril, ker sem bil vedno dober delavec. Vprašal me je, zakaj tako na hitro? Nisem mogel lagati, povedal sem mu, da se ne počutim v redu in da dopust potrebujem. Naprej me ni spraševal, saj je bil pameten človek. Jaz pa sem si takrat rekel: No, depresija priti, če si upaš, spakiral kovčke, se usedel v moj avto in šel.
To sem naredil prvič v življenju in tako je ustrezalo, kamen se mi je zvalil iz srca, nisem več čutil teže na prsih, začel se dihati globoko. Šokiran sem bil, kako sem zadnje čase plitko dihal, ni čudno, da je depresija pred mojimi vrati. Vedno bolj sem bil pozoren na svoje dihanje, da je le bilo globoko. Odločil sem se za zdravje in se odpeljal na morje, v hribe, mesta, odločitve so padale spoti in tako je padala depresija. Po treh tednih sem se vrnil nasmejan in nov.…
Vsako leto grem nekam na dopust z mojim možem za 14 dni skupaj. Tokrat sva izbrala hotel, ki naj bi bil lep, urejen, posebej pa so pohvalili hrano. Kar pa nisem vedela, je bila slaba vzmetnica, na kateri sem morala spati 14 dni. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi vzmetnica bila tako slaba, da jaz ne bi mogla spati, pa sem spala že na marsikateri vzmetnici, pa me ni motilo prav nič.
Ne vem, kako to, da na tej vzmetnici nisem spala že od prve noči dalje, vse me je motilo, enostavno sem bila zjutraj neprespana in cela znervirana. Ko sem videla, da je problem vzmetnica in da bom mogla na njej spati še polovico dopusta, sem na recepciji prosila za menjavo sobe ali za dodatno posteljo. Povedala sem jim po resnici, tako so mi svetovali, da naj vzamem dodatno posteljo, ker so vse vzmetnice na zakonskih posteljah enake. Jaz sem samo hotela rešiti problem, tako zelo sem bila že utrujena od neprespanih noči. Ko so mi pripeljali novo posteljo, sem res upala, da bom končno lahko spala.
Ta noč je bila končno normalna, vzmetnica je bila res čisto drugačna. Mojega moža ni motila zakonska vzmetnica, sedaj pa je imel celo posteljo zase in je bil še bolj vesel, jaz pa sem tudi bila vesela, ker sem se končno naspala. Še danes ne vem, kaj točno me je na tisti postelji motilo, a glavno da sem jaz rešila moj nočni spanec, ker ne vem, kakšna bi bila po 14 dneh, če ne bi ni spala. Iz dopusta bi prišla čisto utrujena. Tako pa mi je na dopustu ostalo še polovica dni, da sem se naspala.
Danes vem, kako pomembna je vzmetnica za dober spanec, tudi na dopustu in sedaj preden rezerviram hotel preverim, če so vzmetnice dobre in dokaj nove.…
Je tudi vam lepo, če so dnevne sobe lepe, tople in se v njih dobro počutite? Mi ko smo gradili hišo, sva z možem predvsem gledala na družino, da bo čim več skupaj in smo tako naredili kuhinjo in dnevno sobo skupaj. Danes nisem več prepričana, da je to bila dobra ideja, ker je lepše imeti dnevne sobe posebej. Ugotovila sem namreč, da mi kar nekaj stvari ne odgovarja, ker sta prostora skupaj:
- Človek včasih želi mir,
- dišave iz kuhinje ne gredo v dnevni prostor,
- ker sta prostora skupaj in tudi, če sediš v dnevni sobi si neprestano lačen, ker vidiš kuhinjo,
- iz kuhinje se sliši ropotanje.
Lahko bi postavili steno na sredini prostora in tako dobili dva manjša ločena prostora, vendar ne vem če se to splača delati, ker si bomo naredili še manjše prostore. Sedaj prostor izgleda velik in se lepše giblješ po njemu. Drugače pa sem definitivno zato, da se dnevne sobe delajo ločeno od kuhinje.
Dnevne sobe so namenjene počitku, obiskom, sprostitvi, gledanju televizije in prav je, da ni slišati ropotanja iz kuhinje. Meni najlepše so velike dnevne sobe, kjer imaš prostor, da se sproščeno giblješ. Rada imam naravne odtenke v dnevni sobi, velike sedežne, veliko mizo, nisem pa za veliko televizijo, ampak sem bolj za manjšo, ker nisem takšen ljubitelj gledanja televizije. Ko si želim pogledati kakšno oddajo, si jo prevrtim nazaj in to je to, drugače pa ne gledam televizije.
Dnevne sobe so zame predvsem namenjene za druženje, pitje kavice, družabne igre in obiske. Če so dnevne sobe združene z kuhinjo, prav tako ni fajn, ko ti gostje gledajo pod prste, ko v kuhinji pripravljam jedi. Tudi to me pošteno moti, ker imam enostavno tremo, saj ima vsaka kuharica pri pripravi jedi rada mir. Naj bodo vaše dnevne sobe po vašem okusu, ne poslušajte nikogar, naredite si prostor, ki bo vam všeč.…
Ne živimo več v času, ko so naši prenosni telefoni slabe kakovosti, danes so telefoni še kako dobri, izpopolnjeni, če se vam zgodi nezgoda z telefonom, je lahko popravilo telefona, čisto normalno. Vse več je tega, da ljudje še ne razmišljajo tako, ko jim telefon ne dela več, ali pa se jim je razbila šipa na telefonu, ker je telefon padel na tla, gredo takoj po novi telefon, namesto, da bi prvo izkoristili prednost popravilo telefona, ker je tako nižji strošek.
Poslušal sem prijatelja, ko mu je padel na tla skoraj nov telefon in se mu je razbilo steklo, kako zelo je bil jezen, ker je bil prepričan, da potrebuje nov telefon in na popravilo telefona sploh ni pomislil. Jezen pa je bil zato, ker je telefon kupil na mesečne obroke in teh še sploh ni odplačal. Nič mi ni bilo jasno in vprašal sem ga, zakaj si telefona ne bi dal prvo popravit, kajti popravilo telefona ga ne bo stalo tako drago. On pa je še kar razmišljal o novem telefonu, ker je bil prepričan, da mu ta telefon ne bo nikoli več tako dobro delal, kot do sedaj, ker, ko telefon pade na tla, ni več isti. Bolj kot sem mu skušal dopovedati, da naj le gre vprašat, koliko bi ga stalo popravilo telefona in če je sploh možno, bolj je on trmaril, da bo sedaj imel dva stroška. Tako bo še naprej plačeval svoj stari telefon, ki ne dela in si kupil novega.
Naši telefoni so danes zelo kvalitetni, dobri in prav nič ni narobe, če jih raje popravimo, če se nam zgodi nezgoda, kot pa da si gremo po nov telefon, ker prav hitro se nam lahko zgodi, da bomo kupili slabšega, popravilo telefona, še kako prav pride, kajti skoraj vsakemu enkrat telefon pade na tla in tudi če si kupiš novega, ti bo ta slej ko prej padel na tla. Potem lahko neprestano kupuješ nove in nove telefone, popravilo telefona je super rešitev.
…
Danes je dezinfekcija prostorov še toliko bolj pomembna, ker je čas korone in vsake toliko, ko se izkaže, da je bila določena oseba okužena z korona virusom, potem prostor v katerem se je ta oseba nahaja razkužijo.
Tako se je zgodilo tudi pri nas, ko se je okužila sodelavka. Še sama ni točno vedela, kje se je okužila, ko je začela kazati sumljive simptome je pravočasno odreagirala in se testirala. Tako nam je takoj javila, da je ne bo v službo, ker je mogoče okužena in da bo počakala doma na rezultate testiranja. Po enem dnevu nam je javila, da je pozitivna in v službi je bila takoj naročena dezinfekcija prostorov, tisti dan smo bili vsi doma. K sreči smo nujna dela, lahko opraviti od doma, da podjetje ni preveč trpelo. Takoj naslednji dan, ko je bila dezinfekcija prostorov narejena, pa smo se vsi vrnili v službo, le sodelavka, ki je delala tesno ob okuženi osebi se je šla testirat.
Še dobro, da se lahko dezinfekcija prostorov naredi res hitro in se lahko vsi naslednji dan v miru vrnemo v službo. K sreči se ni okužil nihče drug, sodelavka je bila potrebni čas doma in se je vrnila zdrava. Na koncu je seveda morala še enkrat opraviti test, da se je lahko vrnila. Če ne bi bila narejena dezinfekcija prostorov in če sodelavka ne bi odreagirala tako hitro kot je, potem bi lahko bilo v nevarnosti celotno osebje v podjetju in tako bi trpelo celotno podjetje. Danes je res pomembno, da se v času korone pravočasno odreagira, tako osebe, ki začutijo simptome, kot tudi, da je pravočasno narejena dezinfekcija prostorov, ker to lahko reši podjetje in zaposlene, da ne zbolijo.
Počasi se bomo morali navaditi, da bo marsikdaj potrebna dezinfekcija prostorov, ker imam občutek, da bom korona virus še dolgo med nami.
…
Mi imamo zelo veliko teraso in kar nekaj betona okoli hiše, kjer smo položili ploščice za teraso po vsej terasi in vse okoli hiše. Prvo se sprašuješ, še predenj greš v trgovino, kakšne barve ploščice bi seveda pasale in kakšne velikosti. Ko imaš nekako sliko, kako bi to izgledalo greš v trgovino in izbereš.
Midva z možem sva se odločila, da bova dala teraso in vse okoli hiše v iste ploščice, tako da bodo ploščice za teraso iste, kot tudi za okoli hiše, ker nama je tako bilo zelo lepo. Prvo kar naju je prodajalec usmeril zaradi zunanjih ploščic je bila hrapavost, da morava paziti katere ploščice za teraso niso zdrsne, ker druge ne pridejo v poštev. Tako sva šla na oddelek, kjer so bile ne zdrsne ploščice za teraso in tako izbrala ene izmed njih.
Meni so bile dokaj gladke že na videz, a je prodajalec trdil, da so ne zdrsne. Saj veste, verjameš prodajalcu, to pa je bila napaka. Midva sva potem te ploščice za teraso kupila, res da niso bile tiste gladke, niso pa bile tako močno hrapave in sedaj vedno, ko so ploščice za teraso mokre še kako drsijo. Ne morem vam povedati, kako sva oba jezna, kajti to ni omara, ki jo zamenjaš, sedaj imamo te ploščice in vedno ko so mokre sem jaz zaradi otrok živčna, da ne kdaj kateremu zdrsnilo in povem vam, da so otroci že velikokrat padli na rit. Kako lahko nekdo reče, da so te ploščice za teraso dobre, če pa, ko so mokre zelo drsijo in so ne zdrsne, jaz tega ne razumem. Ne moreš se pritožiti, ker so ne zdrsne a še kako drsijo, ko stopiš na mokre. Jaz po resnici povedano, zunaj ne upam hoditi, ko pada dež, ker te ploščice za teraso niso primerne, ker niso dovolj hrapave.
…
Vedno, ko se nekaj zgodi v našem kraju vsi vemo, čeprav je velik kraj a smo povezani med seboj. Takoj so se začele govorice, ko so dali oglas, da se odpira nov igralni salon. Vedeli smo za dan otvoritve in kar nekaj se nas je pogovarjalo, da bomo šli na otvoritev, ker bodo sigurno neke ugodnosti in kakšna majhna presenečenja. Večina nas v igralnem salonu ali casinoju še sploh ni bilo, tako da bo še bolj zanimivo.
Na dan otvoritve smo se zbrali v gostilni in kasneje šli v igralni salon kar peš, ker nam je tako bilo najlažje. Bili smo dobra družba, že v gostilni smo se pošteno nasmejali, tako da ko smo šli v igralni salon se je dobra volja še samo stopnjevala.
Ker smo hodili zelo počasi, saj smo se zraven zabavali, smo prišli med zadnjimi, ampak to ni imelo nobenega pomena, res da je igralni salon bil že kar poln, da smo morali iskati, kje bo kakšen prazen kos šanka, da spijemo dobrodošlico, predenj začnemo igrati. Potem smo se vsi skupaj spravili igrat eno igro in se zraven nasmejali do solz. Seveda smo igrali tako dolgo, da smo na koncu vsi vse izgubili. Vendar glavno je bilo to, da nihče ni vložil veliko denarja, to kar smo mi vlagali je bil drobiž, ampak smo se pa imeli noro dobro. Ne vem kako bi se res počutili, če bi zapravili veliko denarja, po moje bi nas drugi dan kar močno bolela glava.
Uživali smo kot še nikoli, ta igralni salon bomo še obiskali, tako malo za šalo, da se družimo in se imamo fajn, ne zaradi denarja, če pa bo kdo imel srečo, pa bomo vsi skupaj zapili ta dobitek, ker smo prava klapa za to. Včasih paše malo na of in prav je tako, super, da se je igralni salon odprl prav pri nas.
…
Včasih je treba potrpeti, si mislim, že sedaj kar nekaj dni, ko mož želi postati voditelj čolna in kar naprej sedi za mizo nekaj piše in se uči. Res moram imeti živce, kajti od kar se je to odločil, pri nas trpi družinsko življenje, ker ni od njega čisto nič. Prav nič ne sliši in nič ne dela. Enostavno pride iz službe in že sedi za mizo in se uči.
Ko je povedal, da bi rad postal voditelj čolna, sem bila prepričana, da to ne bo vplivalo na naše življenje, večkrat sem že zasledila oglase za voditelj čolna in ni se mi zdelo zahtevno, kar naprej so promovirali, da je to narediti enostavno, zato sedaj ne razumem, zakaj mož tako komplicira.
Deluje, kot da mu je žal, da se je za to odločil. Kar naprej ponavlja, da on tega ne bo zmogel, vsi ti motorji, luči, zastave, kako se izpljuje, se mi zdi da ga spravlja ob živce, ni pričakoval toliko literature. Je pa ena stvar, on bi rad postal voditelj čolna a nima čisto nič izkušenj. Ne bi rekla, da bi vsako leto bil saj parkrat na morju z prijatelji in bi to bil njegov stil življenja, tako pa sploh ni živel na ta način. Ne vem, kdo ga je pravzaprav navdušil, da postane voditelj čolna, kar naenkrat je prišel s to idejo domov, ker pa imava zelo malo časa za najine pogovore, se o tem, sploh nisva pogovorila. Meni se enostavno ni ljubilo pogovarjati o tem, mislila sem si ,da če si pa želi postati voditelj čolna pa naj postane.
Ker je deloval tako brezskrbno, sem tudi seveda jaz dobila prestavo, da je to nariti mala malica. Sedaj pa vidim, da ni in da se bo moral kar nekaj naučiti, če bo želel, dobiti papir voditelj čolna in šele takrat bo srečen.
…
