Približno leto po tem, ko sem se preselila sem, kjer smo sedaj, me je soseda prepričala, da ji šivam lamelne zavese za njena naročila. Ker sem bila časovno omejena sem ji sicer priskočila delno v pomoč, a le to za kratek čas. Zelo rada šivam, tega ne bom zanikala, ampak takšna monotona šivanja me vedno odvrnejo od dela, ker me demotivirajo. Zelo uživam v tem, da delam vedno nekaj novega, ker je bolj ustvarjalno. Sem pa tja sicer vzamem kakšno kratkoročno delo, ampak le v primeru, da je zelo kratko. Ne glede na to, da lamelne zavese potrebujejo le dva šiva in ni zahtevno delo, je zame enostavno preveč enolično, da bi lahko to delala vsak dan.
Mi je bilo pa zagotovo v veselje, ko sem sem sem in tja malce pogovarjala o tem, kaj počne, koliko dela ima in kako se je vse skupaj začelo. Nekega dne mi je razlagala, da je poslala več kot tristo emajlov v različna podjetja, da so naročila za lamelne zavese končno začela prijahati. Začelo se je z nekaj podjetji, ki pa so seveda, ko so bila zadovoljna z izvedbo predala dobro besedo dalje. V približno letu dni pa se je zgodil prvi razcvet, saj je, komaj še dohajala naročila in tako so se lamelne zavese začela izdelovati pri zunanjem izvajalcu. Takrat je tudi imela manjše težave, saj po tem, ko je morala predati šivanje nekomu drugemu, opazil, da se ji izračun ni izšel več tako kot bi želela. Zaradi tega je morala za lamelne zavese dvigniti ceno, kar pa je privedlo, da manjših nevšečnosti pri naročniku. Ker pa so s tem lamelne zavese postale še lepše in bolj kakovostne, kot so že bile, se je val nezadovoljstva sčasoma umiril.
Posel je lahko nadaljevala bolj umirjeno naprej, saj izdelava ni bila več njeno delo, temveč le še sestanki, usklajevanja, dobava in skrb za stranke. Zanimivo kako lahko preprost izdelek, kot so lamelne zavese, postanejo zelo odnosen posel.