Splošna matura je bila eno tistih obdobij, ki se ga bom vedno spominjala z mešanico stresa, ponosa in olajšanja. Čeprav nas nanjo pripravljajo že od začetka srednje šole, se mi je vse skupaj zares zaresno začelo zavedati šele v zadnjem letniku. Učitelji so stopnjevali tempo, ponavljali snov, mi pa smo preštevali dneve do začetka splošna matura.
Najbolj sem se bala eseja iz slovenščine. Pisanje mi sicer ni bilo tuje, ampak me je skrbel razlago zahtevnejših literarnih besedil in strah, da bom izbrala napačen pristop. Po drugi strani pa sem se pri angleščini in matematiki počutila precej bolj suvereno, saj sem redno reševala stare naloge in hodila na dodatne priprave. Pomagalo mi je tudi, da smo s sošolci skupaj organizirali ‘maturantske delavnice’, kjer smo si med seboj razlagali snov, si pošiljali zapiske in si delili nasvete.
Tisti mesec, ko poteka splošna matura, sem živela skoraj v popolnem ritmu: vstajanje, učenje, pavze, sprehod, ponavljanje. Ni bilo preprosto, a sem vedela, zakaj to delam. Ko sem sedela v učilnici s testom pred sabo, sem začutila posebno zbranost, kot da je vse tisto učenje končno dobilo smisel.
Rezultati splošna matura so bili zame potrditev, da trud ni bil zaman. Niso bili popolni, a dovolj dobri, da sem bila sprejeta na želeno fakulteto. Tisti trenutek, ko sem odprla portal in videla številke, sem si oddahnila in se počutila, kot da sem dosegla nekaj velikega.
Splošna matura mi ni dala le ocen, ampak občutek odgovornosti, vztrajnosti in organiziranosti. Naučila sem se postavljati cilje in jih doseči. In čeprav mi danes znanje iz vseh predmetov ne pride vedno prav, mi izkušnja priprave na maturo še vedno pomaga v vsakdanjem življenju.
Zanimivo je, da me matura ni naučila le učne snovi, temveč tudi, kako se spoprijemati z negotovostjo in pritiski. Takrat sem prvič zares izkusila, kako pomembno je, da si znaš organizirati čas in ohraniš mirno glavo, tudi ko gre za veliko stvar. Danes vem, da je bila to dragocena izkušnja, ki mi še vedno koristi.…